Involved in something big

Pohajanje. Kako lepo je videti novo državo, širiti obzorja ter živeti življenje, ki ga živijo nekje drugje za kratek čas. Za spremembo od Floride, kjer sem preživel 2 tedna na počitnicah (večinoma v parkih in turističnih območjih), nad Los Angeles-om nisem pretirano navdušen. Zakaj pa v parih stavkih spodaj.

V Los Angeles sem prišel z namenom obiskati PDC. Gre za razvijalsko konferenco podjetja Microsoft, kjer sem zaposlen. Prvi teden sem prišel sem raziskovat malce LA, da vidim, kakšno je kaj mesto, ljudje, kaj ponuja itd. Hotel sem si rezerviral malce izven središča mesta, kjer se lahko videl pravo ameriko. Čisto drugače od prave filmske amerike. Ko hodiš po cesti, vsepovsod umazano, papirji, skodelice, smeti naokrog nametane, ljudje spijo po cesti naokrog, umazani, posrani, poscani, z vozički, ki ima več robe, kot jo premorem jz doma v Sloveniji v stanovanju. Vsaka ulica nekaj zase, polno našminkana za raznimi stvarmi. Oglasne table, lučke, trgovine, kot naše kleti, higiena je drug svet za njih. Na vsaki trgovini so rešetke in bodeča mreža, avtobusi so zastareli; zgledajo kot da bi prišli iz druge svetovne vojne.

Čisto drugačna zgoba je pa z “turističnim delom” LA-ja. Ko prideš v mesto, so tam hude stavbe, lepo urejene, ljudje v oblekah; čisto drugačna muzika. Greš malce naprej, imaš različne muzeje, trgovinice, ljudje so prijazni, ampak vendarle se tudi tukaj najde kakšen del, ki prikaže resnično ameriko. Ko sem pil kavo (btw. kave so slabe, vendarle dobiš litersko kavo :)), je mimo mene prišel en gospod, ki je brskal po smetnjakih in pobiral cigaretne ogorke iz pepelnika ter si ga pred mano prižgal. Ljudje, ki so bili v bližini, so se delali, kot da ga sploh ni tam. Zanimivo!

Stavbe so velike, avtomobili, ceste, vse je veliko, preveliko za nas v Sloveniji. Ena normalna cesta je pri njih, tako kot naša obvoznica v Ljubljani. Sredi centra snemajo reklame za oglasna sporočila (videl sem celo hud fotomodel), ljudje hodijo mimo, kot da ni ničesar.

Hrana je dobra, vendar pod 30$ ne najdeš kaj pametnega, razen junk food-a. Če v računici vidiš 30$ za kosilo, moraš prišteti še davek + napitnina pa si takoj na 50$. Če hočeš kvalitetno jesti, si moraš dati duška.

p.s. Pivo je poceni v trgovini, medtem ko v restavraciji plačaš za eno pollitersko pivo okrog 6-8$.

Več utrinkov pa iz mojega albuma: http://cid-8f7602c62f903fd0.skydrive.live.com/browse.aspx/LA%20Downtown

Včeraj je bil napovedan deževni dan, zato sva se z žensko odločila, da greva pogledat, kaj se kaj dogaja v koloseju. Ker nisva hotela pasti v gužvo in uživati v filmu brez kakšnih mulcev, ki imajo probleme sami z sabo ali pa z starši, ki svojemu mulcu prevajajo film (beri Gregorjev post na najino skupno slabo izkušnjo), sva se odločila iti gledat film v času kosila, da bo ja čimmanj folka. Ker film ni ravno romantične narave, sva še povabila zraven kolega Gregorja, da se nama pridruži pri odkrivanju meja domišljije.

Ker obožujem fantastične filme in vse, kar je povezno z njimi (predvsem pa domišljijo, ker se v meni prebudi neobujen otrok sreče), sem bil na filmom kr pozitivno presenečen. Čeprav je trajal 2h pa še nekaj minut, me ni pustil niti trenutek, da bi se dolgočasil. Sicer je tema lažja, če poznaš že malo prej zgodbo Mumije 1 in Mumije 2, vendar nimata ta 2 filma neki hudih povezav na film. Razen igralcev in začetnega navdušenja avtorjev.

Igralci so bili vredu, nobenih zapletov, čeprav se mi zdi, da je igro žene varuha človeštva boljše odigrala Rachel Weisz (bolje poznana v filmu Enemy at the Gates). Efekti so bili super, prav tako tudi izris pošasti, proti katerim so se borili dobri. Ni manjkalo tudi sarkastičnih prizorov, kar je tudi izboljšalo vzdušje pri gledanju filma. Se vidi, da je film bil kvalitetno posnet.

Skratka, priporočam ogled, če ste navdušenci obujanja mrtvih, starodavnih ritualov in "namišljene" - skorajda resnične, zgodovine.

Še trailerček:

Ker sem že ravno bil v naletu sproščanja in želj po efektih, bobnenja v mojih ušesih ter dolgotrajnega držanja scanja med filmom, sem se v sodelovanju z kolegom Gregorjem odločil iti v kino gledat stripovskega junaka Batman-a. Ker je dobil oceno na IMDB-ju 9.5 (se tako uvrstil med najboljših 250 - deloma zaradi preminulega igralca Heath Ledgerja) in ker je dolg (2h 30m) in ker sem seveda navdušenec fantazijskih filmov o junakih in reševalcih tega sveta, sem šel kupit karte takoj po službi. Četudi sem bil vsaj 1h prej v čakalni vrsti, sem na koncu dobil sedeže v 8. vrsti, skoraj čisto na desni strani. Skoraj zasedeno pa je bla ura začetka filma 18h. Kaj je blo šele kasneje ob 19h oziroma 20h ali pa še hujše 22h? Dobro, če nimaš službe drug dan, si to lahko privoščiš. Je fajn bit mlad

Po nabavi ustrezne opreme za ogled filma (popcorn, coca cola, nepremočljive gate  ) smo se 10 minut pred začetkom filma spravili v dvorano. Dvorana ni bila nekam zelo velika, je pa bila zato nabita z različnim folkom različnih okusov. Do pretirane ženske za mano, ki mora komentirat cel film, kaj se bo zgodilo naprej, ker ostali očitno ne znamo razmišljat in potrebujemo vodenje skozi celoten film kot otrok v vrtcu, do moškega, ki se mu je zdel Joker (glavni nasprotnik Batman-a) zelo zabavno smešen ali pa je bil toliko zadet od držanja scanja v svojih hlačah, da je z smehom puščal kapljico po kapljico, do parčkov z desne strani, ki so imeli veliko za povedati na temo zvez med filmom. Očitno nekateri rešujejo svoje življenske in partnerske krize med akcijskim filmom in na račun drugih poslušalcem. Resda je javna zgradba, vendar plačamo za ogled filma, ne za poslušanje emocialnih napadov določenih poslušalcev, ki se jim zdi kino edini primerni način sproščanja svojih gnanj po seksualnosti, jokanju, razmišljanju, itd. Kot da cel svet z njima oziroma njimi žaluje, se smeje, se ljubi z sedežem ali še hujše, z Coca Cola-ino steklenico, piksno ali pač karkoli uporabnega je prinesel z sabo. Mogoče je pa tema kriva in efekti, da ljudje začnejo misliti tudi o drugih zadevah, ne samo o filmu, ki si ga plačal, da ga greš gledat. Ljudje smo čudni.

Kaj točno si mislim o filmu; nisem imel občutka, da se vleče (kar je dobro), akcija je bila napeta, efekti odlični, mogoče malce pretirani, zvok vredu, slika tudi (čeprav ne razumem zakaj čisto na začetku ni bilo glasu  ), mogoče malo ciničen na momente.

• Vsi začnejo opevati ljudi, ko preminejo. Čeprav je oseba bil baraba, je bil dober po srcu, je imel rad mamo, cukre in ne vem še kaj, a kljub temu je pobil par ljudi, tepel ženo, obnorel hčerko, jo posilil itd. Ampak ne, ko je preminil, je bil dober. Me zanima, če ga ljudje dobro poznajo. Po toči zvoniti je prepozno, mar ne? Baraba je bil, kar je dobil, si je zaslužil, vendar se spomnimo momentov, ki jih je storil, ki so dobri, ne ki so pustili pečat njegovi družini do konca življenja. IN NE GOVORIM o Heath Ledgerju, temveč igralcu v filmuTwo face Aaron Eckhart (v filmu, ne v realnem življenju).
• igralka, ki je igrala Batmanovo dekle, ni igrala boljše, kot recimo prejšne ženske. In kam so izgubili lepotice? Ni bila nevem kakšna lepotica. Ponavadi mi je ravno, če je ženska povšečna, vendar vsaj malo me mora pritegnit. Ne pa da se prvo ustrašim nje, in šele kasneje negativcev.

Na kratko sem moral napisat svoje mnenje. Če ne drugega, da sem si olajšal dušo.

Skratka, film priporočam za ogled, vsak ima svoje mnenje, moje je pač takšno.