Včeraj v soboto, 26.7.2008, smo se druščina (Blegoš, jz in najini punci) odpravili na praznovanje 28. rojstnega dne prijatelja Dejana iz faksa, ki je doma v Tunjicah pripravljal piknik z jedačo in pijačo. Zaradi ekonomičnosti in poznavanje ter lovljenja po cestah, kje je to, kako se do tja pride, smo se odločili oditi samo z enim. Tako je 50% manj možnosti, da se izgubi eden par. Prvi namen je bil prespati pri njemu doma v spalkah in šotoru, še posebej po parih popitih alkoholnih pijačkah, vendar se je kasneje izkazalo za drugo alternativo, samo o tem kasneje.

 

Tunjice so zelo zanimiv kraj. Po mojem bi se veliko zanimivega videlo, če ne bi toliko deževalo. Dežju primerno nismo bili oblečeni, tako da sem samo upal, da avto ne bo spustil dušo v tistih krajih, ker bi brez signala mobitela in napadalnih srnjakov ali srn počasi shirali v gozdu. Nikoli se ne ve, kaj nas lahko napade sredi gozda

 

Prvič v življenju sem videl kraj, ki ima več kot 5 tabel z oznako kraja. Delno razumem zaradi čudnih hribov, po katerih smo se izgubljali, delno zaradi tega, ker je toliko vejitev cest, da nikoli ne veš, kje se nahajaš, vendarle se ponavadi kraje označuje tako, da postaviš eno tablo, ki označuje začetek kraja in kasneje drugo, ki konec. Tukaj je pa bilo v zaporedju vožnje čez kraj 5 oznak, da smo v Tunjicah. Še dobro, tako sem si tako zapomnil ime, kamor smo potovali. Vožnja je bila prijetna po alsfaltu do prvega odcepa, kjer nas je čakal makadam. Kar ni problematično, če se ne ustaviš pod hribom in iščeš lokacijo in zaščitno znako Dejanovega domovanja (ciprese). No, ko nas je zmotil avto odzadaj, smo se z urnim zagonom zagnali v hrib, kjer smo malce poplesavali v razriti cesti in stisnili zadnje kančke olja oziroma bencina iz našega prevoznega sredstva.

 

Zagledali smo ciprese, nakar se je še bolj vlilo. Ker smo hoteli zaradi naše slabe opremljenosti parkirati direktno pred hišo, to zaradi konkretnega blata ni bilo možno. Določeno količino nasprotovanja je tudi dobil voznik od naših vrlih punc  oziroma svoje punce. Nisem jz vozil, hvala bogu. Po parkiranju smo se odločili, da bomo z dežniki preprečili močenje oblek in las, vendar je bilo potrebno izstopiti iz avtomobila. Pogumno se je tega lotila šoferjeva punca in po dežju z kratkimi navdihi kričanja in urnega skakanja tudi storila. Ko smo se odločili, da gremo v neurje, ni bilo več rešitve. Zakorakali smo proti hiši in upali na najboljše.

 

Prispeli smo v hišo in se lotili akcije. Ker razen nas in praznovalca nisem poznal ljudi, smo se na začetku predstavli. Dejan ima zanimivo družbo. Večinoma so to prijatelji iz otroštva, ki se poznajo od malih nog, in imajo svoje finte, zato je bilo vključevanje malo oteženo. Kljub temu mislim, da smo se kr dobro vključli v družbo. Bili so zelo zgovorni, še posebej predstavnice ženskega spola, ki se očitno niso že en čas tako naklepetale (ena izmed njih ima čez 2 tedna poroko).

 

Večer se je nadaljeval kar hitro. Prvo se je zakuril žar. Pomagali smo malo rezati zelenjavo (gobice, malancane, čebulo, itd.) ter pripraviti prostor. Ker je še hiša v gradnji, nam je Dejan razkazal prostore in nam razkril svoje načrte. Prav tako nam je pokazal, kje bomo prespali (uredil nam je tudi kavče - soba v kateri bi bila s punco, je imela na sredini drog --> hehehehehe :: domišljija naredi svoje). Dostop do spalnih prostorov je preko lojtre. Sem sicer že spil eno pivo, vendarle je potrebno paziti, da ne bom zaradi trenutka nepazljivosti omahnil na sveže zalit beton.

 

Začelo se je pečti. Seveda smo se vsi družno usedli za mizo, se malce pogovarjali, dokler niso prišli prvi vali hrane. Čevapčiči, ocvrta zelenjava, hrenovke,...mmmmm, je blo slastno... Po odlični večerji smo nadaljevali z popivanjem in druženjem ter seveda petjem rojstnodnevnih pesmi Dejanu. Seveda se je dosti bleščalo, vendar mislim,da bo dober spomin.

 

Ko se je dosti spilo, se je začelo delati na plesanju. Načeloma nisem zagret plesalec, vendar sem imel dosti pod kapo. Dolgo tudi nisem plesal, zato sem pa tudi rekel, da bom malce "obnovil" znanje. Ni bilo slabo, tudi moja punca se je malce razživela. Na koncu sva plesala še samo midva. Malce bo sicer treba še povadit, vendar mislim, da sva se za najin prvi ples dobro izkazala. Mogoče pa bova šla še na kakšen tečaj ali pa na kako plesno prireditev. Bomo vidli...

 

Ker smo imeli treznega voznika, smo se zaradi ugodnega spanca v lastnih posteljah odločili, da gremo nazaj v Ljubljano. Čeprav mi je bilo takrat vseeno, sem vendarle danes srečen, da smo to storili. Navsezgodaj zjutraj z muckom ne bi bilo pametno iti na pot....

 

...in zdaj smo tu, malce zmačkani, malce utrujeni, malce zaspani..

 

Lahko noč.....

Ker sem že ravno bil v naletu sproščanja in želj po efektih, bobnenja v mojih ušesih ter dolgotrajnega držanja scanja med filmom, sem se v sodelovanju z kolegom Gregorjem odločil iti v kino gledat stripovskega junaka Batman-a. Ker je dobil oceno na IMDB-ju 9.5 (se tako uvrstil med najboljših 250 - deloma zaradi preminulega igralca Heath Ledgerja) in ker je dolg (2h 30m) in ker sem seveda navdušenec fantazijskih filmov o junakih in reševalcih tega sveta, sem šel kupit karte takoj po službi. Četudi sem bil vsaj 1h prej v čakalni vrsti, sem na koncu dobil sedeže v 8. vrsti, skoraj čisto na desni strani. Skoraj zasedeno pa je bla ura začetka filma 18h. Kaj je blo šele kasneje ob 19h oziroma 20h ali pa še hujše 22h? Dobro, če nimaš službe drug dan, si to lahko privoščiš. Je fajn bit mlad

 

Po nabavi ustrezne opreme za ogled filma (popcorn, coca cola, nepremočljive gate  ) smo se 10 minut pred začetkom filma spravili v dvorano. Dvorana ni bila nekam zelo velika, je pa bila zato nabita z različnim folkom različnih okusov. Do pretirane ženske za mano, ki mora komentirat cel film, kaj se bo zgodilo naprej, ker ostali očitno ne znamo razmišljat in potrebujemo vodenje skozi celoten film kot otrok v vrtcu, do moškega, ki se mu je zdel Joker (glavni nasprotnik Batman-a) zelo zabavno smešen ali pa je bil toliko zadet od držanja scanja v svojih hlačah, da je z smehom puščal kapljico po kapljico, do parčkov z desne strani, ki so imeli veliko za povedati na temo zvez med filmom. Očitno nekateri rešujejo svoje življenske in partnerske krize med akcijskim filmom in na račun drugih poslušalcem. Resda je javna zgradba, vendar plačamo za ogled filma, ne za poslušanje emocialnih napadov določenih poslušalcev, ki se jim zdi kino edini primerni način sproščanja svojih gnanj po seksualnosti, jokanju, razmišljanju, itd. Kot da cel svet z njima oziroma njimi žaluje, se smeje, se ljubi z sedežem ali še hujše, z Coca Cola-ino steklenico, piksno ali pač karkoli uporabnega je prinesel z sabo. Mogoče je pa tema kriva in efekti, da ljudje začnejo misliti tudi o drugih zadevah, ne samo o filmu, ki si ga plačal, da ga greš gledat. Ljudje smo čudni.

 

Kaj točno si mislim o filmu; nisem imel občutka, da se vleče (kar je dobro), akcija je bila napeta, efekti odlični, mogoče malce pretirani, zvok vredu, slika tudi (čeprav ne razumem zakaj čisto na začetku ni bilo glasu  ), mogoče malo ciničen na momente.

 

Imel je pa dve stvari, ki so me razkurile na splošno oziroma tudi zdaj pri določenih ljudeh.

 

 

Po duši in seveda telesu sem sladkosned. To se opazi predvsem po mojem trebušku, ki ni več trebušček, ampak lahko (z ne ravno velikih ponosom) že prešel na naziv vamp. Malce sem se poredil. Zakaj točno? No, predvsem zaradi ženske kuhe in njenih odličnih mojstrskih sladic, ki jih pripravi za mojega ubogega vampeka.

 

Danes po službi sem prišel domov in dobil lepo presenečenje iz njene strani. Spekla je palačinke za zabavo, čemu sem se odločno branil; NE. Dolgo ne bom sedel za računalnom, ker se mi cedijo sline in deloma tudi ne, ker se ženska umiva pod tušem. Le kaj bo prinesla še poleg palačink? Kakšen zanimiv, prepovedan sadež?

 

No, pustimo se presenetit. Že prihaja, mmmmm....

 

 

Po dolgem času sem se spet opravil gledat en film v Kolosej v BTC, Ljubljana. Ponavadi grem gledat filme, ki se jih doma pred računalnikom ali pa pred TVjem zaradi filmskih efektov ne splača povohati, ker uniči idejo in radost gledanja na velikem ekranu.

 

Ko sem po dolgem nakupovanju z punco Aleksandro končno še prišel do frizerja, sva po parih minutah pogovarjanja, če greva še kam, sklenila obisk v Koloseju. Namreč Kolosej je zraven BTC City-a, kjer sva praznila denarnice. Ker pa sva zamudila čas za kreativno delo (domnevam, da še lahko kreativno delaš do ene normalne ure, recimo do 22h), sva na hitrco zavila še v mogočno stavbo zabijanja časa.

 

Na žalost ni blo nekih zanimivih filmov (čakam še na Wall-e in na Dark Knight-a), zato sem se odločil, da bi blo fino pogledat Hanckock-a. Če ne drugega, zaradi efektov. Ker ga mogoče še niste gledali, vam ne bom pravil zgodbe, bom pa samo omenil, da ni blo slabo po dolgem času videt eno malce drugačno junašnjico (film, kjer so junaki glavni igralci). Malce me je sredina filma presenetila, čeprav so določeni prizori bili predvidljivi. Je pa res, da sem že pregledal OGROMNO filmov.

 

Upam samo, da me moja kandidata za kino ne bosta razočarala oziroma komaj čakam, da prideta na velike platne, da lahko spet malce zamenjam dnevno rutino sedenja pred računalom.

 

Spodaj je še trailer. Priporočam ogled, če mate radi malce heroizma in ljubezenske prigode navadnih ljudi.